Teče moje devetnajsto leto, kot vsak drug najstnik/ca iščem smisel svojega življenja in konzumiram prevelike količine kofeina. Vendar, ali ne počne to vsak človek? Razen seveda, če ne pijete kave in svojo dozo užitka najdete v čaju. Vsak izmed nas pa se išče skozi celo življenje.Kaj pa ti veš, se verjetno vprašate, še živeti nisi začela, tvoja priljubljena ideologija je egocentrizem. Pa vas jaz vprašam, kaj je tako narobe s tem?
Moja sestra velikokrat povdari, da sem egoist, da ne gledam na nič drugega kot (oprostite izrazu) na svojo rit. No verjetno je res, da bi lahko večkrat pomila posodo, posesala po stanovanju, pripravila kosilo,… pa vendar njeno poimenovanje mojega zazmišljanja jemljem kot kompliment. Egoizem je miselnost, ki svoje potrebe postavlja pred potrebami drugih. Sliši se sebično, vem a skozi majhen del življenja, ki sem ga preživela izven maternice sem ugotovila, da včasih biti sebičen ni najslabša lastnost, ki jo lahko poseduješ. Velik vpliv v mojem življenju so imeli moji starši, ki so me ob končani osnovni šoli pregovarjali naj se vpišem v gimnazijo blizu doma. Svojeglava kot se, sem se odločila za gimnazijo v Ljubljani, ki je od mojega stanovanja z avtobusom oddaljena tri ure vožnje. Sedaj obiskujem četrti letnik te gimnazije in niti najmanj mi ni žal. Pridejo seveda trenutki, ko bi najraje bila doma, ko mi manjka bližina svojih bližnjih a bila je moja odločitev in za njo bom stala.
Ljudje prevelikokrat razglabljamo o preteklih dogodkih, kje se je zalomilo, zakaj moje življenje ni ideal, ki sem si ga predstavljal v mladih letih. Šolski primer takšnega človeka je moj oče. Njegovo življenje je bilo pred desetletjem ali dveh na vrhuncu, imel je denar, imel je hišo, odnosi v družini so bili dobri. Vendar je kmalu za tem nastopila bolezen, po njej pa občasne težave z alkoholom, prišla je kriza, (osebnostna kot finančna), sestra se je odselila, denar je pošel in hišo je bilo treba prodati. Njegovo psihično stanje je bilo na dnu. Leta vlaganja v naš dom v naše odnose so začela izgubljati pomen. ˝ko se bomo preselili bo bolje, je vedno govoril. Pa je bilo? No za vse, ki mislite, da bo sprememba okolja popravila vse, se motite, sreče ni našel nikjer.
Čeprav težko verjamete, mi je oče postal zgled, zgled tega, kar nočem postati. Zamislila sem se. So res srečni trnutki tisti, ki nas izoblikujejo? Nam pomagajo rasti? Žalostna novica je, da temu ni tako. Pomislte, ste se iz tega, da ste šli lani na vrhunske počitnice česa naučili, ste izvedeli kaj novega o sebi? Razen tega, da vam je všeč Eifflov stolp in poležavanje na mivki s hladno pijačo v roki. Verjetno ne, stvarnost je, da nas izoblikuejo težki trenutki. Od mojega odhoda od doma v Ljubljano, le par mesecev po selitvi me je preoblikovalo, preobilkovala so me trenja v družini. Postala sem bolj prilagodljiva, ugotovila sem, da bom vedno nesrečna, če bom srečo iskala izven sebe. Zato sem se odločila, da je ne bom.
Iskala jo bom v tistih prevelikih količinah kofeina, v vsakem zlomljenem srcu, ki me še čaka, v vsaki zavrnjeni prošnji za službo, ker vem kdo sem in kaj si želim, vem, da kofein ni najboljši za moje zdravje, vem da bom ob zlomljenem srcu prejokala litre solza in vem, da bom potrebovala službo, če bom želela preživeti. A kofein mi pomaga ostati zbrana pri pouki, vsako zlomljeno srce me bo pripeljalo bližje k temu, da ostane celo in vsaka zavrnjena prošnja, še ne pomeni, da ne morem napisati še ene. Lahko se mojemu članku posmehujete, lahko se vam zdi nesmiseln in sanjaški. A medtem ko se jaz bližam svojim idealom se vi še vedno samo smejete, namesto, da bi si skuhali tisto skodelico kave/čaja in razmislili kaj lahko storite, da ta ideal dosežete tudi vi in da ni nikoli prepozno, da v sebi najdete tisto najstniško srečo.
